Zemljevid - Maniago

Maniago (furlansko Manià) je italijansko mesto in občina s skoraj 12.000 prebivalci v deželi Furlanija-Julijska krajina, na robu furlanske ravnine in na vznožju Karnijskih Predalp ter narodnega parka Parco Naturale Dolomiti Friulane. Mesto se še danes v italijanskem prostoru in tudi širše imenuje »mesto nožev« (città dei coltelli), saj je znano po svoji večstoletni nožarski obrtni in industrijski tradiciji.

Pri strateški lokaciji Maniaga na zahodnem robu furlanske nižine so vedno imele pomembno vlogo lokalne poti, kasneje ceste, ki so iz ravnice vodile preko gorskih prelazov nad dolinami rek Cellina, Colvera in Meduna. Sledovi človeške poselitve tukaj segajo v obdobje neolitika, o čemer pričajo najdbe v jamah na gori San Lorenzo, posebej še ostanki predmetov iz gline in kamna, ki izpričujejo možnost obstoja predzgodovinskih naselbin na tem območju. Kasneje so se na območju današnjega mesta in v okolici naselili Kelti, ki so na območju Furlanije živeli že od 3. stoletja pred našim štetjem. Iz tega obdobja so se do danes ohranili zgolj nekateri običaji, kot je prižiganje kresov ob Epifaniji (prazniku Svetih treh kraljev). Več ostalin in dokumentiranih virov je iz obdobja poselitve Rimljanov, začenši že z imenom naselja Maniago, ki ima korenine v latinščini, vendar s keltsko končnico -aco, in z morebitnim pomenom »ozemlje Maniliusa«. Pogoste so najdbe nagrobnikov in kovancev z latinskimi napisi iz rimskega obdobja, posebej še ob nekdanji cesti, ki je več stoletij povezovala naselbine Concordia, San Quirino, San Foca, preko prehoda čez reko Cossano dosegla Maniago in se nadaljevala naprej v gorovje, po južnem obronku gore San Lorenzo.

V osmo stoletje segajo nekateri fragmenti kipov na fasadi mestne župnijske cerkve (Duomo), potem, ko so leta 568 v Furlanijo prispeli Langobardi ter se naselili tudi v Maniagu in okolici, najverjetneje ob vznožju gore Fara, katere toponim je imel v njihovem jeziku pomen družina.

Prvi ohranjeni pisni vir, v katerem se navaja ime naselja, je latinska listina cesarja Otona II., ki jo je iz Ravene poslal oglejskemu patriarhu Rodoaldu in s katero potrjuje lastništvo nekaterih posesti v okolici naselja, vključno s »cortem que Maniacus«. V tem dokumentu iz 12. januarja 981 so jasno opisane meje tega dvora, med rekami Cellina in Del Rivo, do cerkve Mercadella in cerkve potujoče Marije (it. Santuario Madonna della Strada) pri današnjem naselju Fanna.

Kljub dejstvu, da se je center mesta postopoma širil, je Maniago ohranil nekatere dragocene spomenike, ki prikazujejo zgodovino mesta skozi stoletja, posebej še iz obdobja vladavine Beneške republike. Posebno pozornost zaslužita predvsem župnijska cerkev, posvečena mučeniku sv. Mavru iz Poreča, in ruševine gradu rodbine Attimis-Maniago, zgrajenega verjetno v XI. stoletju in opuščenega po potresu v XV. stoletju.